Z nesrečo do ljubezni 1. del

Šolski zvonec je zazvonil in ure je bilo konec. Ana je bila nadvse vesela, da je bilo mučenja z reševanjem računskih nalog konec. Za prvi šolski dan je imela matematike in fizike več kot dovolj. Popravila si je pramen las in zaprla peresnico. Včasih se je spraševala, zakaj je izbrala prav to gimnazijo, potem pa se je vsakič znova opomnila, da je bila to edina dobra izbira – le ugotoviti bo še morala zakaj.

Odšla je iz učilnice, odprla šolska vrata in izstopila na toplo igrišče. Veter ji je razpršil lase, Ana pa se mu je tako močno trudila upreti, da ni videla kod hodi in kar naenkrat se je zaletela v moško postavo, zvezki, ki jih je imela v rokah, pa so ji padli po tleh.

»O, ti šment,« je rekla sama pri sebi, potem pa zaslišala globok glas: »Naj ti pomagam.« Ozrla se je navzgor in nad seboj zagledala Jošta, ki se je že sklanjal, da bi ji priskočil na pomoč.

»Je že v redu,« je rekla neprepričljivo. Še zdaleč ni bilo vse v redu. Pravkar se je zaletela v fanta, v katerega je bila skrivno zatreskana že od prvega dne, ko jo je pred dvema letoma v jedilnici pozdravil in se ji toplo nasmehnil. Ne, stvari nikakor niso bile v redu. »Sama sem kriva, res. Morala bi gledati kod hodim.«

»Potem imava pa isti problem,« je rekel smeje, njune oči pa so se za hip srečale. Hitro je odvrnila pogled in pobrala še zadnji zvezek.

»Hvala,« je tiho rekla in že mislila pobegniti, da se ne bi še bolj osmešila, ko se je on nepričakovano predstavil: »Jaz sem Jošt.«

Zgubljeno se je zazrla vanj in šele čez nekaj sekund ugotovila, da strmi vanj kot kakšna neprisebna opica. Bi lahko bilo še slabše, je pomislila. »Am, Ana.«

»Vem,« je odvrnil in ji podaril najlepši nasmeh, kar ga je kdajkoli videla. No, slepilo jo je sonce, a bil je neverjeten. Najprej je imela občutek, da je izgubila tla pod nogami, nato pa je na svoji hladni koži začutila njegov dotik.

»Si dobro?« jo je zaskrbljujoče vprašal.

»Am, ja, v redu sem.«

»Resnično Ana, močno sva se zadela,« je vztrajal.

»Niti ne. No, ja. Ne, hočem reči … Jaz sem se zaletela. Veter mi je mršil lase, pa nisem ničesar videla. Potem je bilo tu še sonce, ki me je zaslepilo … oh, kako sem trapasta.« Zadnjega ni nameravala izgovoriti na glas, a bilo je prepozno. Zdaj bi se prav zares najraje udrla v zemljo.

»Sonce zna biti moteče, ja,« je rekel Jošt, že bolj navihan. »Še posebej, če z njim tekmuje nekdo, kot si ti, kaj?« je porogljivo rekel in se ji nasmehnil.

Ana se je zmedla. Ni razumela njegovih besed. Bila je pametno dekle, a zakaj bi kadarkoli želela tekmovati s soncem? Nič ji ni bilo jasno, še najmanj pa to, kako pod milim nebom se ji je že prvi šolski dan uspelo tako zaplesti. To sploh ne vpliva blagodejno na njeno sramežljivost.

»Moram iti, ampak hvala,« je rekla, ga komaj pogledala in odvihrala stran tako hitro, da je bilo videti, kakor da bi pred nečim bežala. In je. Tega se je zavedala.
 

Petra