Zelena hiša 6. del

Thomas in Deby sta se odpeljala v Whitney. Bil je dan nakupov in odpravila sta se takoj po zajtrku. Že sinoči so sestavili nakupovalni seznam. Za hrano in ostale hišne potrebe so zadolžili Deby, moški so ji samo narekovali drobnarije, ki so jih sami potrebovali. Deby je že sinoči pripravila pecivo za današnjo malico. Ko se bosta vrnila, bo hitro skuhala kosilo in popoldne nadaljevala z dnevnimi opravili ter na voljo bo Jacku za vsa šolska vprašanje. Že dober teden je živela na ranču in bila je zadovoljna s svojo službo in načinom življenja, ki si ga je ustvarjala. Življenje na podeželju ji je res prijalo. Imela je svoj ritem dela. Nihče ji ni govoril kaj mora storiti in kdaj, prav tako se niso vmešaval v njeno delo, še najbolj pa jim je bila hvaležna, da niso iskali njenih napak ali jih ji vsaj niso omenjali. Bili so nezahtevni in prijetni, z izjemo molčečega in zadržanega Edwarda. On se je izogibal nje in ona se je držala čim dlje od njega. Vsi so bili zadovoljni. Deby je enkrat začela premišljevati o Edwardovi nedostopnosti, a ni našla pravega odgovora. Enostavno ga ni razumela, prepričala se je, da ima ogromno dela in veliko skrbi in je zato tak. Zdaj sta se z Thomasom peljala proti mestu in med potjo prijateljsko kramljala. Poslušala sta lokalno radijsko postajo, saj je obema ugajala taka glasba. Vmes ji je Thomas razlagal o zgodovini njihovega kraja, sem in tja navrgel še kakšno čenčo o njihovih sosedih. Morala si je priznati, da ji je Thomas zelo všeč. Komu pa ne bi bil všeč postaven in prijeten moški z dobrim smislom za humor, ki se rad smeji in je izvrsten sogovornik? Thomasa je vzljubila, a le kot sestra ljubi brata. Ob njem se ni počutila rahlo vznemirjeno in ni čutila drobne napetosti v trebuhu, tudi srce ji ni hitreje utripalo. Ne, tako zmedeno se je počutila le ob njegovem bratrancu, ob moškem, ki ga je imela za prepovedanega.

Dedek Hubert je stopil v hlev, kjer je Edward čistil konjsko stajo. Nekaj trenutkov je opazoval vnuka pri delu, nato pa le vprašal: »Kaj je narobe Edward?«

Edward se je ustavil sredi giba in pogledal dedka. »Nič ni narobe, le kako si prišel do takega zaključka?« je lenobno vprašal in odvrgel gnoj s svojih vil ter se naslonil na njih, da bi slišal kaj mu hoče dedek povedati.

»Edward, dobro veš, da te poznam. Že dolgo časa te nisem videl takega in res me zanima zakaj se izogibaš Deby? Zakaj si tako presneto napet in nedostopen? Nisi si podoben,« je odgovoril starec brez oklevanja.

Edward je samo skomignil z rameni in se ponovno posvetil delu.

Dedek je samo zmajal z glavo in nadaljeval: »Deby je zelo privlačna, mlada, samska ženska. Odlična gospodinja je in očitno uživa v delu in življenju na ranču. Toda, tudi ona je samo človek. S Thomasom se zelo dobro razume. Tudi Thomas je samo moški, vprašanje časa je, kdaj bo o njej začel premišljevati kot moški, ki bi se lahko ponovno poročil. Tudi drugi moški, ki jih najemaš za delo, bodo kmalu začeli hoditi na ranč. Le glej, da ti ne bo kasneje žal,« je zaključil dedek in se obrnil ter odšel v hišo. Povedal je svoje in ker Edward nikoli ni bil zabit in je presneto dobro znal brati med vrsticami, ga je prepustil premišljevanju. Nikoli se ni vmešaval v vnukovo življenje, a občasno ga je moral opomniti na dejstva.

Edward je še nekaj trenutkov tiho delal, nato je obstal in se zazrl proti hiši. Tiho je zaklel.  Dedek je imel prav. Izogibal se je Deby. Že zdaj mu je bilo težko živeti v njeni bližini, če pa se zaljubi v njegovega bratranca, ne bo mogel gledati njune sreče in si jo na skrivaj želeti. Prav tako, ne bi prenesel možnosti, da mu jo odpelje kateri od najetih delavcev. Ponovno je zaklel in se še bolj predal delu v nameri, da si s fizičnim naporom prežene postavno gospodinjo iz misli. Neuspešno.

Edward je končal z delom in se odpravil proti hiši. Ni še uspel prečkati dvorišča, ko je zagledal avto. Thomas in Deby sta se vračala. Zdaj se ni mogel umakniti. Videla sta ga. Počakal je, da je Thomas ustavil avto. Odprl je vrata in pograbil prvo škatlo s sedeža. Ni si mogel pomagati, skrivoma je poškilil k Deby. Ni izgubljala časa, odprla je druga vrata in še sama vzela škatlo s sedeža. Pustil je, da je šla pred njim. Mukotrpno je strmel v njeno zaobljeno zadnjico v ozkih jeans hlačah in se opomnil, naj ne hodi več za njo. Njeno ljubko, žensko pozibavanje z boki ga je vzburjalo bolj kot kaj drugega. Na kuhinjsko mizo je odložila svojo škatlo in si slekla jeans jakno ter jo odvrgla na prvi stol. Edward jo je posnemal in svojo škatlo odložil poleg. Še predno mu je uspelo oditi ven po novo škatlo, je opazil njene vabljivo okrogle prsi pod oprijeto bombažno majčko. Ugriznil se je v jezik, da ji ni česa rekel. Ljubi bog, kako ga je razvnemala. Ne bi bilo prav, da ji kar koli govori, saj je bila čisto pristojno oblečena. Ozka in oprijeta oblačila so se kot ulita podala njenemu omamnemu telesu. Ni kriva, da je njega to tako vznemirjalo. Ves namrščen je odšel ven. Dedek Hubert, ga je samo začudeno pogledal, ko sta se srečala na hodniku. Nekaj nerazumljivega mu je zamrmral in se lotil nove škatle. Ko so vnesli nakupljeno robo je s pladnja izmaknil pecivo nato pa smuknil ven in se lotil dela, a le zato, da bo čim dlje od nje.