Skrivnostna plesalka, 25. del

Liv se je zbudila in že iz navade stegnila roko, da bi se dotaknila Davida. Toda postelja je bila prazna. Navadila se je nanj in njegove pozornosti in nežnosti. Venomer je bil ob njej, a ni je motil, ne on jo je razvajal in spodbujal. Razumel je njene navade in potrebe. Spoštoval je njeno svobodo. Ob njem je lahko bila to kar je. Ne, da bi se dobro zavedala, jo je navezal nase, postal je stalnica v njenem življenju. Spomnila se je sinočnjih dogodkov. Srh ji je spreletel telo. Grozno se je počutila in tako samo in osamljeno. V glavi ji je razbijalo in oči so jo skelele. Kako je ne bi, saj je pol noči prejokala. Pozno zvečer je priletela domov iz Vegasa, kjer so večer poprej nadvse uspešno speljali otvoritev karaoke kluba. Končno je bila doma za svojimi stenami, daleč stran od pogleda radovednih ljudi, šele tu se je lahko razjokala. Vsa čustva, ki jih je nekaj ur uspešno skrivala in tlačila globoko v svojo dušo, so privrela na dan in grozila, da jo pokopljejo.

Spet je preklela svojo zaupljivost do moških in naivnost, da je lahko podlegla lažnivcu kot je David. Počasi se je odpravila v kopalnico in ko je zagledala nekaj njegovih malenkosti, ki jih je neopazno puščal pri njej in se tako počasi popolnoma vselil v njeno hišo in zavzel njeno življenje, je ponovno izgubila nadzor in je v navalu besa vse zmetala v bližnji koš za smeti. Dolgo se je prhala nato pa le z nekoliko ohlajeno glavo stopila ven iz banje. Odločila se je, da gre s svojim življenjem naprej. Oblekla se je in v kleti poiskala veliko škatlo. Vrnila se je v svojo sobo in počasi začela zlagati vse Davidove stvari noter. Izpraznila je tudi koš za smeti in dodala vse malenkosti, ki ji je podaril. Apatična pa vse eno zadovoljna s svojimi, v takih razmerah, obvladanim obnašanjem je odšla na pošto in mu škatlo poslala na domači naslov. Ko se je vrnila domov jo je čakalo še nekaj dela. V navalu besa je razmetala kar nekaj stvari in zdaj bo potrebovala kar nekaj časa, da vse spravi v red.

Še predno se je dodobra lotila pospravljanja je slišala avto, ki se je ustavil na privozu. Slutila je, da bo to David. Iz vljudnosti je pozvonil in ker ni imela namena, da bi mu odprla je vstopil. Imel je svoj ključ, ki mu ga ni bilo potrebno uporabiti, saj so bila vrata odklenjena. Tiho jo je poklical, na njegovem obrazu je lahko razbrala sledove neprespane noči in neverjetne žalosti in prizadetosti.

»Liv, prosim razumi, kot sem že sinoči rekel ni to kar si ti misliš.« počasi se ji je bližal.

Nekaj časa je samo stala in ga opazovala nato pa je počasi stopila do omare in iz nje vzela staro očetovo šibrovko: »Res, da je stara ampak deluje in imam dovoljenje za njo.« je bila odločna.  »Opozarjam te gospod Crowe, če se pri priči ne obrneš in odideš jo bom uporabila.« njen pogled je bil leden in glas oster.

Spoznal je, da se ne heca in da bo res naredila kar je rekla, zato je odstopil za korak. »Ampak Liv, prosim?« je poskušal, ko pa je slišal rožljanje zatiča na puški je utihnil.

Iz neprijetne situacije ga je rešil Ron, ki je ravno vstopil: »Liv, odloži puško, ne potrebuješ je.« je bil odločen in se postavil pred Davida.