Uloviti neulovljivo 25. del

Ponoči so spet imeli pestro. Domov je prišel kasneje kot običajno. Stanovanje je bilo tiho. Obesil je svojo jakno in se odpravil proti svoji sobi. Pogled mu je ušel na fotelj v dnevni sobi. Stassy je tiho sedela in zrla v prazno. Stopil je k njej. Zdrznila se je, ko ga je videla. V hipu se mu je nasmehnila: »Živijo. Danes si pozen. Slišala sem za požar v predmestju. Si dobro?« je vprašala in počasi vstala. Nagnila se je in ga kratko poljubila. Objel jo je okoli pasu in ji ni dovolil, da bi se odmaknila. Nekaj je bilo narobe.

»Dobro sem. Kako si ti? Kaj je narobe?« je nežno vprašal. Ni hotel okolišiti.

»Nič. Vse. Midva.« je rekla po kratkem premisleku.

»Povej mi.« jo je s tolažečim glasom pozval. Gledala ga je, čutil je boj, ki je divjal v njej. Ostala je tiho, vedel je, da išče besede. »Pojdiva v mojo sobo. Tam bova imela zasebnost. Skupaj lahko vse rešiva.« je rekel ljubeče in jo odpeljal v njegovo sobo. Dvignil je svoje blazine in jih namestil, da bi se lahko udobno, sede namestila na njegovo posteljo. Ne da bi se zares zavedala, ji je pomagal sesti na njegovo posteljo. Nogi ji je dvignil na posteljo in jo naslonil na blazine. Sezul se je in brcnil čevlje pod posteljo ter sedel na rob poleg nje. Prijel jo je za dlan in ljubeče gledal. Pustil je, da si vzame čas, kolikor ga je pač potrebovala. Počasi je božal njeno dlan.

»Trent, ljubim te.« je rekla tiho. Gledala ga je v oči. Čutil je, da mora pustiti, da mu pove vse kar jo teži. Vračal ji je pogled, njen je bil prestrašen, njegov ljubeč. »Bojim se, da se me boš naveličal in hitro odšel k drugi. Še vedno ne vem, kaj naj naredim. Takole ne gre več naprej. Ali bova zares skupaj, s čim prevzamem tveganje, da mi zlomiš srce ali naj se odselim in pozabim, da obstajaš, s čim si bom sama zlomila srce.« je uspela izreči svoje pomisleke.

»Ljubim te, Stassy. Ne bom te prizadel. Nikoli se ne bom naveličal tvoje bližine. Od kar sem te prvič videl, sem tvoj. Samo tvoj. Druge ženske ne obstajajo in dokler me boš ljubila, ne bodo obstajale. V tem trenutku ti lahko prisežem ljubezen do smrti.« je dahnil in jo roteče gledal. »Nikoli več, ne pomisli, da bi me zapustila. Ne bi mogel živeti brez tebe.« Za trenutek je spustil njeno dlan in pokleknil na posteljo poleg nje. Spet jo je prijel za dlan. »Deluješ mi utrujeno. Jaz sem utrujen. Pridi, zaspi ob meni. Nič nočem od tebe, le v naročju bi te rad držal. Prespi, kasneje boš vse jasneje videla.« Izvlekel je pregrinjalo in jo potegnil v svoje naročje. Skupaj sta legla. Glavo je položila na njegovo ramo. Pokrij ju je in jo tesno privil k sebi. Ni mogel zaspati. Ni si mogel predstavljati, kako bo živel, če bo hotela oditi. Z ničemer je ni mogel prepričati, da mu lahko zaupa. Počasi je božal njen hrbet. Mislil je, da je zaspala. Počasi ji je poljubil vrh glave in jo še močneje stisnil k sebi.

»Bi se res poročil z menoj ali si to samo tako omenil?« je tiho šepnila. Za kratek hip ga je presenetila.

»Nič me ne bi bolj razveselilo, kot to, da bi te lahko vzel za ženo. Danes lahko odletiva v Vegas in se poročiva.« je rekel z ljubeznijo in čisto predanostjo. S prsti je prijel njeno brado in ji obrnil obraz, da ji je lahko zrl v oči. »Stassy, ljubezen moja, poroči se z menoj.«

Nasmehnila se mu je. »Prstan, ne bo pomiril mojih strahov. Samo tako sem vprašala.«

»Moj priimek ob tvojem imenu bi pomiril moje strahove.« ji je šepnil.

»Kaj, ko bi se zmenila tako, če obstaneva eno leto, če bo najina ljubezen tako močna, kot je danes, se bom na današnji dan, čez eno leto poročila s teboj.« je predlagala in oči so ji prvič zažarela v sreči in veselju.

»Zmenjeno.« se ji je nasmehnil nazaj in njun dogovor zapečatil s poljubom.